Ahmed Burić (1967, Sarajevo) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju bivše Jugoslavije, znan po duhovitih, pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko »Bog tranzicije« (2004), nato so sledile »Solze nafte in krvi« (2009) ter »Materni jezik« (2013).

Velibor Čolić (1964), avtor, ki je bil rojen v Bosni in Hercegovini, ustvarja pa v francoščini, je, kot so zapisali na spletni strani založbe Goga, »študiral jugoslovansko književnost v Sarajevu, dokler ni leta 1992 zaprosil za status begunca v Franciji. Čeprav je že pred vojno objavljal svojo prozo v vidnih jugoslovanskih revijah, je pravo pisateljsko slavo dosegel v Franciji, kjer danes velja za enega najvidnejših frankofonih avtorjev.« Leta 2018 je pri založbi Goga v slovenskem prevodu izšel njegov roman Sarajevski omnibus, literarizirani portret Sarajeva, v katerem je poskušal, »da bi v zgodovino mesta, katerega prebivalci so veliko večino zadnjih petih stoletij živeli v mirnem sožitju, zapisal tudi tiste, ki so mesto gradili, ne le rušili.«

Boris Dežulović (1964), rojen v Splitu, novinar in pesnik, je začel novinarsko pot pri Nedjeljnji in Slobodni Dalmaciji, skupaj s pokojnim Predragom Lucićem pa je ustanovil satirični tednik Feral Tribune. Sedaj piše kolumne za hrvaški Globus (Ugovor s đavlom) in slovenski Dnevnik (Slovenija, moj deželovič). Leta 2016 sta s Predragom Lucićem na Forumu Tomizza v Umagu izvedla kabaret Pjesme žizze i Tomizze. Za zbirko družbenokritične poezije Pjesme iz Lore (2005) je prejel nagrado hrvaškega Helsinškega odbora, za roman Christkind (2003) pa nagrado hrvaškega Jutarnjega lista. Več njegovih kolumn je izšlo tudi v knjižni izdaji.

Christian Elia (Milano) novinar, pisac i putnik. Bavi se Sredozemljem, Bliskim istokom i Balkanom. Osnivač i urednik časopisa Q Code Magazine - online časopisa za geopolitiku, pravo i kulturu. Nakon dugogodišnjeg rada kao reporter, napušta posao dopisnika kako bi se koncentrirao na dugoročne projekte: među posljednjima su oni koji se bave Afganistanom, Palestinom i Albanijom. Autor je brojnih reportaža koje su višestruko nagrađivane. Napisao je pet knjiga, među kojima se ističu “Palestina. Walking the line” i “Oltre il muro. Storie di comunità diverse”. Kazalište ga privlači kao mjesto eksperimentiranja, dok mu je radio polazišna točka djelovanja: slušanje. Christian Elia posjetio je više od 40 država o kojima je pisao za više od dvadeset novina. Živio je u Veneciji, Istanbulu, Dubaiju, Rijeci, Napulju i Tirani.

RAJKO GRLIĆ (1947., Zagreb), hrvatski filmski redatelj, sveučilišni profesor filmske režije (Ohio University, USA i dr.). Bio je i umjetnički ravnatelj Motovun Film Festivala, direktor Imaginarne filmske akademije u Grožnjanu. Jedan je od osnivača studija filmske i televizijske proizvodnje na Akademiji dramske umjetnosti u Zagrebu. Diplomirao je režiju na Filmskom fakultetu Akademije umjetnosti (FAMU) u Pragu u klasi oskarovca Elmara Klosa. Kao redatelj i koscenarist potpisuje sljedeće dugometražne filmove: "Ustav Republike Hrvatske" (2016.), "Neka ostane među nama" (2010.), "Karaula" (2006.), "Novo novo vrijeme" (dokumentarni, korežiser s Igorom Mirkovićem, 2001.), "Čaruga" (1991.),  "U raljama života" (1984.), "Samo jednom se ljubi" (1981.)… da nabrojimo samo najpoznatije. Primio je više od pedeset uglednih međunarodnih nagrada te je dobitnik Nagrade »Vladimir Nazor« za životno djelo (2017.). Pisao je kratke priče i pjesme, koje su mu objavljivali časopisi Umjetnost i mi i Razlog te tjednik za kulturu Telegram (u periodu od 1966. do 1970.). Pripovijedanju se vratio zbirkom "Neispričane priče" 2018. godine. Službena stranica http://www.rajkogrlic.com/

Florence Hartmann (1963) je francoska novinarka in publicistka. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je kot dopisnica z območja nekdanje Jugoslavije enajst let poročala za francoski Le Monde. Leta 1999 je izdala knjigo Milošević, la diagonale du fou (Milošević, diagonala blazneža). Oktobra 2000 je postala dolgoletna tiskovna predstavnica in svetovalka glavne tožilke haaškega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, Carle Del Ponte. V slovenščini sta pri založbi Sanje izšli njeni knjigi: Mir in kazen: skrivne haaške vojne med mednarodnim pravom in mednarodno politiko (2007) – o delu haaškega sodišča in o pogubnem izdajstvu pravice, Žvižgači: slaba vest naših demokracij (2017). Leta 2016 so jo med čakanjem na izrek sodbe Radovanu Karadžiću v Haagu prijeli, Uradno zaradi neplačane kazni in nespoštovanja haaškega sodišča. Skoraj teden dni je preživela v samici, v zaporih, v katerih sedijo tudi vojni zločinci, na dejanja katerih je opozarjala ta francoska borka za človekove pravice.

Franco Juri (1956), furlansko-hrvaških korenin, odraščal v Kopru, je od leta 2013 direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu, sicer pa ga javnost pozna kot glasbenika (igral je v skupini Istranova), karikaturista (še danes objavlja v Mladini, sicer pa je karikature risal za Delo, Dnevnik in Primorske novice), poslanca državnega zbora, državnega sekretarja in veleposlanika v Španiji in na Kubi – z bivanjem v Španiji je povezan tudi roman Vrnitev v Las Hurdes (2010 v slovenskem prevodu Gašperja Maleja). Bil je soustanovitelj civilne iniciative Skupina 88, ki se je zavzemala za demokratizacijo odnosov znotraj italijanske manjšine in v širši jugoslovanski družbi, tudi član Odbora za varstvo človekovih pravic.

Mojca Kumerdej (Ljubljana, 1964.), spisateljica, filozofkinja i publicistkinja. Na Filozofskom fakultetu u Ljubljani završila je studij filozofije i sociologije kulture. Njen prvi roman "Krst nad Triglavom"  objavljen je 2001. godine, a zatim objavljuje zbirke kratkih priča "Fragma" (2003.) i "Temna snov" (2011.). Njene kratke priče uvrštene su u brojne domaće i strane antologije i prevedene na trinaest jezika; za kratku priču "Pod gladino" dobila je nagradu Kristal Vilenice 2006. godine. Drugi roman "Kronosova žetev" objavila je 2017. godine. Riječ je opsežnom romanu koji daje jedinstvenu sliku razdoblja protureformacije na slovenskom području krajem 16. stoljeća, za koji je Kumerdej dobila Prešernovu nagradu i nagradu Kritičko sito koju dodjeljuje Društvo slovenskih književnih kritičara.

Piero Purini Purich (Trst, 1968.), diplomirao je suvremenu povijest na Sveučilištu u Trstu, pod mentorstvom prof. Jože Pirjeveca. Nakon toga, pohađao je postdiplomske tečajeve usavršavanja na Sveučilištu u Ljubljani, a doktorirao je na Sveučilištu u Klagenfurtu pod mentorstvom prof. Karla Stuhlpfarrera. Bavi se pretežno migracijskim pokretima, kretanjima populacija i pitanjima vezanim za identitet i nacionalnu pripadnost: činjenica da je studirao u Italiji, Sloveniji i Austriji, omogućila mu je da povijest jedne etnički složene regije poput Julijske krajine jasnije sagleda u međunarodnom i europskom kontekstu. Osim mnogobrojnih članaka tiskanih u talijanskim, austrijskim, hrvatskim i švedskim časopisima, Purini je i autor knjiga “Trieste 1954-1963. Dal Governo Militare Alleato alla Regione Friuli-Venezia Giulia” (Trieste, Circolo per gli studi sociali Virgil Šček – Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, 1995.) i “Metamorfosi etniche. I cambiamenti di popolazione a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria. 1914-1975” (Kappa Vu, Udine, 2010.). Zanimanju povjesničara pridodaje i ono glazbenika.

Aljoša Pužar (Reka, 1974) je literarni zgodovinar, kulturolog in aktivist. Diplomiral je iz kroatistike na Filozofski fakulteti na Reki, kjer je tudi doktoriral. Drugi doktorat je pridobil na univerzi v Cardiffu. Predaval je na Filozofski fakulteti na Reki in Univerzi v Trstu, od 2007 do 2016 pa tudi na Korejski univerzi za tuje študije in univerzi Yonsei v Seulu. Trenutno predava kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Objavil je kulturološko-filološke knjige: Granice, granice (2007), U tamni vilajet: kulturalni studiji liminalnosti (2007) in potopisno knjigo Azaleje na putu: korejske sličice (2009). Področja njegovega zanimanja so manjšinske kulture, interkulturnost, tranzicija, vprašanje družbenega in biološkega spola, meje itd.

Francesca Rolandi je leta 2012 doktorirala na Univerzi v Torinu z disertacijo Con ventiquattromila baci. L'influenza della cultura di massa italiana in Jugoslavia (1955–1965), področja njenega raziskovanja so: migracijske študije, zgodovina južne Evrope, socialna in kulturna zgodovina južne Evrope. Raziskovalno je sodelovala z mnogimi evropskimi univerzami in predavala na številnih univerzah (Reka, Pulj, Ljubljana, Milan, Modena, Gradec), prevaja iz jezikov nekdanje Jugoslavije v italijanščino.

Majda Širca Ravnikar (1953) je umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka, urednica oddaj o kulturi, avtorica številnih kritiških in teoretskih zapisov s področja filma, avdiovizualne kulture in humanistike, med njimi mesečnih televizijskih dokumentarnih oddaj Povečava – Blow up (1989–1997), ki so filmsko umetnost interpretirale v sociološkem, kulturološkem, antropološkem in historičnem vidiku družbenih razmerij. Ob razstavi v Obalnih galerijah v Piranu (2015) je izšla njena publikacija Piran v filmu, koprodukcijski časi Slovenije. Bila je poslanka državnega zbora, državna sekretarka in ministrica za kulturo, od leta 2012 pa je zaposlena v dokumentarnem programu RTV Slovenija, kjer je v zadnjih letih ustvarila avtorske dokumentarne filme Alfred & Sofie, Epilog:MIR, Ženska, Sedem grehov in vrlin, Druga koža in Devet krogov nekega raja.

MARINA ŠUR PUHLOVSKI (1948., Zagreb), pjesnikinja i prozaistica. Diplomirala je komparativnu književnost i filozofiju na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Bavila se novinarstvom, pisala je književne kritike, a vrlo rano počinje djelovati kao samostalna umjetnica. Kao spisateljica, razišla se s generacijom borgesovaca, odnosno s postmodernističkim tendencijama u književnosti, pa je marginalizirana. Prve romane i zbirke priča objavljuje počev od 1991. (iako su sve bile napisane ranije) i do sada je objavila dvadesetak knjiga. Radnja njezinih proznih tekstova smještena je u Zagreb (većinom u razdoblju socijalizma), a posebno je zaokupljena formiranjem osobnosti i ženskim unutarnjim svijetom. U kritičkim ogledima i esejima bavi se promišljanjem književnosti općenito, kao i vlastitim pisanjem ("Zapisi s koljena", "Antipojmovnik", "Dnevnik izdržljivosti"). Za svoje kratke priče dobila je nekoliko nagrada; 2015. dobila je nagradu "Zvane Črnja" za najbolju knjigu eseja ( knjiga "Književnost me iznevjerila"), a nagradu VBZ-a za najbolji neobjavljeni roman, "Divljakuša", 2018. godine. Izdvajamo još sljedeća njezina djela: "Trojanska kobila" (1991.),"Ništarija" (1999.), "Orada" (2002.), "Nesanica" (2007.), "Ljubav" (2010.), "Igrač" (2017.) i "Treći život druge violine (pripovijesti)" (2019.).

Janja Beč Neumann sociologinja, aktivistkinja, istraživačica genocida. Diplomirala je tehnologiju na Sveučilištu u Beogradu, a doktorirala sociologiju na Sveučilištu u Zagrebu i na Sveučilištu u Cambridgeu. U svom znanstvenom radu fokusira se na istraživanje ratnih zločina i genocida počinjenih na teritoriju bivše Jugoslavije. Napisala je brojne akademske publikacije i teatarske predstave koje se tiču ovih tema. Beč Neumann je poznata kao rijetki glas razuma koji je u Srbiji pozivao na priznavanje da je tokom rata 1992 - 1995 počinjen genocid nad Bošnjacima. Članica je Međunarodnog udruženja istraživača i profesora genocida. Prema njezinoj knjizi "Pucanje duše" (1997.), s ispovijestima Bošnjakinja koje su preživjele genocid u Srebrenici, Ključu, Prijedoru, Sanskom Mostu i Kotor Varoši, sarajevski Kamerni teatar 55 postavio je istoimenu predstavu u režiji Aleš Kurta. Godine 2005. nominirana je za Nobelovu nagradu za mir.

Riccardo Cepach (Trst, 1970.); voditelj je tršćanskog Muzeja Svevo i Muzeja Joyce, doktor talijanistike, esejist, dugogodišnji suradnik dnevnog lista “Il Piccolo” iz Trsta. Riccardo Cepach je umjetnički ravnatelj festivala “Bloomsday. Una festa per Joyce” i manifestacije “Buon Compleanno Svevo”. Oduvijek se zanima za tršćansku kulturu na prijelazu iz 19. u 20. st. kad književnici poput Jamesa Joycea, Itala Sveva, Richarda Francisa Burtona i Umberta Sabe unose korjenite promjene u zapadnoeuropsku književnost. Među njima posebnu pažnju posvećuje Svevu – ogranizira festivale, izložbe, predavanja, uređuje knjige, među kojima izdvajamo “Guarire dalla cura. Italo Svevo e la medicina” (2008.), “Lastricato di buoni propositi. Il centocinquantenario della nascita di Italo Svevo 1861-2011” (2012.), “Alla peggio andrò in biblioteca. I libri ritrovati di Italo Svevo” (con Simone Volpato, 2013), “Il collaboratore avventizio. L’uomo d’affari. E altre nuove dalla biblioteca perduta” (2013).

Jasna Čebron (1948, Koper), slovenistka in italijanistka, je bila profesorica slovenščine na koprski in krajše obdobje tudi na piranski gimnaziji. Dijake je navduševala za branje in jim skozi filmsko vzgojo približevala film. Širši javnosti je znana kot neutrudna koprska kulturna delavka, še zlasti organizatorica in voditeljica literarnih večerov. Vodi jih med drugim v koprski knjigarni Libris in Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper, že več kot 50 pa jih je imela v Gledališču Koper, kjer jih pod skupnim imenom Pogovori o branju organizirata Slavistično društvo Koper in Kulturni klub/Club culturale. Že vrsto let vodi bralce in obiskovalce po koprskih literarnih poteh, vsako leto na Forumu Tomizza tudi po koprskih poteh Fulvia Tomizze. Raziskovalno in publicistično se je posvečala mladinski in istrski književnosti, še zlasti Marjanu Tomšiču, Alferiji Bržan in Fulviu Tomizzi. Leta 2016 je postala častna članica Slavističnega društva Slovenije, spomladi letos, ob svoji 70-letnici, pa je bila v akciji Primorskih novic, RTV Koper/Capodistria in Radia Trst A ter Primorskega dnevnika izbrana za osebnost Primorske meseca marca.

Emir Imamović Pirke (1973, Tuzla) je novinar in pisatelj, ki je bil urednik revije Dani, zdaj pa je izvršni urednik revije Gracija. Živel in delal je v Sarajevu, bil je tudi redni kolumnist portala Radiosarajevo.ba, sodelavec Novega lista, Jutarnjega lista, Slobodne Dalmacije itd., zdaj živi v Šibeniku. Njegov prvi roman Jel neko vidio djevojčice, kurve, ratne zločince je izšel 2006, temelji pa na resničnem dogodku, ugrabitvi štirih deklic leta 2001 v Bosni in Hercegovini. Je direktor Festivala alternative in levice - FALIŠ v Šibeniku. Izdal je še romana Tajna doline piramida (2008), Treće poluvrijeme (2010) in Terorist (2018).

Franco Juri (1956), furlansko-hrvaških korenin, odraščal v Kopru, je od leta 2013 direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu, sicer pa ga javnost pozna kot glasbenika (igral je v skupini Istranova), karikaturista (še danes objavlja v Mladini, sicer pa je karikature risal za Delo, Dnevnik in Primorske novice), poslanca državnega zbora, državnega sekretarja in veleposlanika v Španiji in na Kubi – z bivanjem v Španiji je povezan tudi roman Vrnitev v Las Hurdes (2010 v slovenskem prevodu Gašperja Maleja). Bil je soustanovitelj civilne iniciative Skupina 88, ki se je zavzemala za demokratizacijo odnosov znotraj italijanske manjšine in v širši jugoslovanski družbi, tudi član Odbora za varstvo človekovih pravic.

Iva Kosmos je kulturologinja, ki raziskuje interakcijo med kulturno produkcijo (predvsem književnostjo) in družbo. Diplomirala je na Univerzi v Ljubljani z diplomsko nalogo Okcidentalizem in imagološke podobe Zahoda v delih avtorjev s področja bivše Jugoslavije, doktorirala pa na univerzi v Zagrebu z disertacijo: Mapiranje eksila v delih pojugoslovanskih avtorjev. Več let je delala kot novinarka, literarna kritičarka in kolumnistka (časnik Dnevnik, Radio Študent, LUD Literatura, spletna izdaja Massachusetts Review). Na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU deluje znotraj podoktorskega projekta Kulturni spomin v postjugoslovanskem gledališču. Kot raziskovalko jo zanimajo odnosi med kulturnim in literarnim poljem ter družbenimi sistemi, politiko, ideologijo, spominom in zgodovino ter pojugoslovanska književnost, umetnost in kultura vsakdanjega življenja.

Ana Sarah Lunaček Brumen, končala je študij etnologije, kulturne antropologije in sociologije kulture z diplomo o afriški kinematografiji. Ob tem je obiskala festivale afriškega filma v Londonu, Milanu in Ougadouguju ter sodelovala pri izboru filmov ter pisanju kataloga za retrospektivo afriškega filma v Slovenski kinoteki junija 2000. Kot mlada raziskovalka na Oddelku za Azijske in Afriške študije je med majem 2003 in avgustom 2004 pri Tuaregih v severnem Nigru izvedla terensko raziskavo za doktorsko nalogo „Percepcija Evropejcev in Američanov ter predstave o Zahodu v Agadezu (Niger)“, ki jo je zagovarjala decembra 2008. Postdoktorsko se je izpopolnjevala na MMSH (Maison Meditéranéennne des Sciences de l'Homme) v Aix en Provance v Franciji (štipendija EGIDE) na temo družbene stratifikacije Tuaregov in razvojnih študij ter na Univerzi v Beogradu (izmenjava Erasmus External Window Coopeartion BASILEUS), kjer je pričela z raziskovanjem povezav med SFR Jugoslavijo in Afriko v času neuvrščenosti.. Je članica mednarodnega uredniškega odbora revije „Afrika - studije umetnosti i kulture“, Africanist network pri EASA, društva Afriški center in zavoda Liminal. Režira etnografske filme o Afriki in objavlja strokovne članke s tega področja.

Marija Mitrović je redna profesorica slavistike v pokoju. Šolana je v Beogradu in Ljubljani. Do leta 1993 je poučevala slovensko književnost v Beogradu, kjer je (leta 1988) dosegla naziv rednega profesorja. Ko je leta 1993. zmagala na razpisu za izrednega profesorja slavistike v Italiji se je preselila v Trst, kjer je poučevala najprej na Visoki šoli za prevajalce in tolmače, od leta 2001, ko je dosegla naziv italijanskega rednega profesorja pa na Humanistični fakulteti Tržaške univerze. Raziskovalni interes prof. Mitrović je bil usmerjen najprej na zgodovino literature bližnjih, in vendarle različnih literatur (slovenske, hrvaške, srbske). Bila je med ustanovitelji in eden urednikov znanstvene revije Književna istorija (1968-1991), objavila je zgodovino slovenske književnosti, najprej v srbščini (Pregled slovenačke književnosti, 1995. p.387) in potem predelano tudi v nemščini (Geschichte der slowenischen Literatur, Klagenfurt, 2001, p. 617). Prevajala je iz sloveščine v srbohrvaščino, v bibliografiji prevedov ima kar 20 knjig, med drugim tudi zbirke sodobnih pesnikov (Kocbek, Zajc, Taufer…). Med slovenskimi pisatelji je največ pozornosti posvetila Cankarju (Ivan Cankar in kritika, Koper 1976).V zadnjem desetletju jo razen tehnično-literarnih zanima predvsem kulturalna, antropološka in komparatistična problematika.  Ukvarja se s podobo Trsta v srbski književnosti (Sul mare brillavano vasti silenzi, 2004), kakor tudi s sledmi srbske kulture v Trstu: Svetlost i senke. Kultura Srba u Trstu (Beograd, 2007), in Cultura serba a Trieste (Lecce, 2009). Skupaj z Bojanom Mitrovićem je objavila tudi: Storia della cultura e della letteratura serba  (Argo, Lecce 2015).

Marta Angela Agostina Moretto (Pordenone, 1980). Dopo la laurea in Lettere Moderne (Università degli Studi di Trieste, 2003) con ordinamento quadriennale, consegue la Laurea Specialistica in Filologia Moderna (Università degli Studi di Trieste, 2004) con una tesi sulla produzione storiografica di Fulvio Tomizza. Dal 2004 al 2006 frequenta, sempre a Trieste, la Scuola di Specializzazione per l’insegnamento nelle Scuole Secondarie e si abilita per le Scuole Secondarie di Primo e Secondo grado in Materie Letterarie e Latino. Nel 2006  e nel 2007 frequenta due Master relativi all’insegnamento dell’italiano come L2 e alle moderne metodologie didattiche. Nel 2009 u il titolo di Dottore di Ricerca in Italianistica (Rapporti culturali fra i Paesi dell’area Adriatica) presso l’Università di Trieste con una tesi dal titolo: “Il male e il bene quando vengono piovono”. Ossimori, antinomie e paradossi nella narrativa di Fulvio Tomizza. Pubblica un contributo sulla produzione odeporica di Bartolomeo Biasoletto ( “Metodi e Ricerche), e sull’opera di or Tomizza  (“Archeografo Triestino”); nel 2007 cura, per la casa editrice Diàbasis  Adriatico e altre rotte, raccolta di reportages di viaggio scritti da Fulvio Tomizza durante tuta la sua carriera. Tra il 2006 e il 2009 partecipa ad alcuni convegni nazionali ed internazionali tra Trieste e Londra, tra i quali quelli della  Canadian Society for Italian for Studies e quello della  English Society for Italian Studies. Negli anni 2005, 206, 2007 è docente di Letteratura Italiana presso il Laboratorio Internazionale della Comunicazione di Gemona, tenendo corsi su Alda Merini, Primo Levi, Fulvio Tomizza, Alessandro Baricco. Tra ottobre e novembre 2005 tiene un ciclo di lezioni su Merini, Levi e Tomizza presso l’Università Mechnikov di Odessa (Ucraina). Dal 2004 al 2006 insegna Italiano presso la Scuola Elementare Italiana “Vincenzo de Castro” di Pirano (Slovenia); dal settembre 2006 insegna Lettere presso la Scuola Secondaria di Primo Grado. Attualmente è docente in ruolo presso la Scuola Secondaria “Guido Corsi” di Trieste.

Miha Blažič N'toko (1980) je slovenski raper, bloger, kolumnist revije Mladina in aktivist, znan po delovanju v avtonomni coni Rog in zavzemanju za tiste, ki so odrinjeni na rob, ter zagovarjanju sirskih beguncev, še zlasti Ahmada Šamija. Odraščal je v ZDA. IzdaI je več samostojnih albumov, med njimi so Emirates (2017), plošča Parada ljubezni pa velja za eno pronicljivejših kritik družbe. Izbor njegovih kolumen je izšel v esejistični zbirki Samoumevni svet (2016) – nominirana je bila za Rožančevo nagrado, ki se podeljuje najboljšim esejističnim zbirkam.

Franco Però (1950, Trst) je umetniški vodja Stalnega gledališča Furlanije - Julijske krajine – Il Rossetti v Trstu. Diplomiral je na tržaški filozofski fakulteti (z diplomsko nalogo o zgodovini tržaškega gledališkega gibanja) in gledališki akademiji, deloval je predvsem kot režiser. Za sabo ima številne režije v različnih italijanskih gledališčih, pri svojem delu se je največkrat posvečal sodobnim avtorjem, blizu pa mu je tudi krajevna polpretekla zgodovina. V zadnjih letih je na primer na gledališke odre postavil življenje mirovnika Danila Dolcija, epopejo Aleksandrink, požig sarajevske knjižnice – Vijećnice. V dvojezični produkciji Slovenskega stalnega gledališča je zaživelo celo poročilo mešane italijansko-slovenske komisije, »kuhinjska« predstava, v kateri sta igrali Lara Komar in Tatjana Turco, kot je zapisal Primorski dnevnik.

Aljoša Pužar (Reka, 1974) je literarni zgodovinar, kulturolog in aktivist. Diplomiral je iz kroatistike na Filozofski fakulteti na Reki, kjer je tudi doktoriral. Drugi doktorat je pridobil na univerzi v Cardiffu. Predaval je na Filozofski fakulteti na Reki in Univerzi v Trstu, od 2007 do 2016 pa tudi na Korejski univerzi za tuje študije in univerzi Yonsei v Seulu. Trenutno predava kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Objavil je kulturološko-filološke knjige: Granice, granice (2007), U tamni vilajet: kulturalni studiji liminalnosti (2007) in potopisno knjigo Azaleje na putu: korejske sličice (2009). Področja njegovega zanimanja so manjšinske kulture, interkulturnost, tranzicija, vprašanje družbenega in biološkega spola, meje itd.

Tanja Stupar Trifunović (1977), bosansko-hercegovska književnica. Rojena je bila v Zadru. Diplomirala je na Filološki fakulteti Banjaluki,  kjer tudi živi. Je urednica Časopisa za književnost, umetnost in kulturo Putevi (Poti). Piše poezijo (Kuća od slova/Hiša iz črk, 1999., Uspostavljanje ravnoteže/ Vzpostavljanje ravnotežja, 2002., O čemu misle varvari dok doručkuju /O čem mislijo barbari, medtem ko zajtrkujejo, 2008., Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću/  Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo, 2010.) in prozo (Adornova svraka/Adornova sraka 2007., kolumne; Satovi u majčinoj sobi/Ure v mamini sobi, 2016., roman). Zastopana je v več antologijah in izborih poezije in proze, doma in na tujem. Za svojo poezijo je prejela več nagrad in njena dela so bila prevedena v angleški, francoski, nemški, poljski, slovenski in danski jezik. Prejela je nekaj pomembnih nagrad za poezijo in prozo. Knjiga pesmi O čem misle varvari dok doručkuju/ O čem mislijo barbari, medtem ko zajtrkujejo je bila kot najboljša knjiga poezije, objavljena v BIH leta 2008, nominirana za literarno nagrado za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo (CEE LITERATURE AWARD) in je prišla v ožji izbor. Za roman Satovi u majčinoj sobi/ Ure v materini sobi je leta 2016 dobila Nagrado Evropske unije za književnost (EUPL).

Slobodan Šnajder (1948) je hrvaški dramatik, pisatelj in publicist, znan po dramah Peto evanđelje in Kosti u kamenu. Najbolj razvpita je njegova znamenita drama Hrvatski faust, ki je bila prvič uprizorjena v Splitu 1982, več uprizoritev pa je, kot mnoga druga njegova dela, doživela tudi v tujini. Bil je ustanovitelj in dolgoletni urednik gledališke revije Prolog. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil za približno deset let izključen iz hrvaškega gledališkega življenja, njegovih dram niso uprizarjali, je bil pa v tistem času kolumnist časopisa Glas Slavonije in reškega Novega lista – njegove kolumne so kasneje izšle v knjigah Kardinalna greška in Umrijeti pod zvijezdom. Prejel je vrsto domačih in tujih nagrad za dramsko ustvarjanje. Svoj prvi roman Morendo je objavil leta 2012, največji uspeh pa dosegel z romanom Doba mjedi (2015), ki je bil dvakrat ponatisnjen in je prejel vse najpomembnejše nacionalne literarne nagrade, zaobjema pa dogajanje, razpeto čez več stoletij in pokrajin, od Slavonije do Poljske.

IGOR ŠTIKS (Sarajevo, 1977.), diplomirao je filozofiju i komparativnu književnost na Filzofskom fakultetu u Zagrebu, doktorirao na Institutu za političke studije u Parizu. Bio je znanstveni suradnik na Sveučilištu u Edinburghu, a trenutno predaje na Fakultetu za medije i komunikaciju u Beogradu. Piše književnu, publicističku i akademsku prozu (politička filozofija), dramske tekstove i poeziju. Izdvajamo: Dvorac u Romagni (2000., roman); Elijahova stolica (2006., roman, književne nagrade Ksaver Šandor Gjalski i Kiklop); Povijest poplave (2008., pjesme); Državljanin, građanin, stranac, neprijatelj: jedna povijest Jugoslavije i postjugoslavenskih država (studija, 2016. objavljena na hrvatskom; izvorno je 2015. objavljena na engleskom jeziku u Londonu); Brašno u venama (2016., drama), Rezalište (2017., roman). Sa Srećkom Horvatom napisao je Pravo na pobunu (2010., esej) i uredio zbornik Dobro došli u pustinju postsocijalizma (2015.). Za svoj književni i javni rad dobio je francusko odlikovanje Vitez umjetnosti i književnosti.

Ivan Verč (rojen v Trstu, 1950) je poučeval ruski jezik in književnost na univerzah v Sassari in Trstu. Študiral v Vidmu, Moskvi in Ljubljani. Objavil je monografske študije o delu Dostojevskega (1977), Piljnjaka (1982), pripravil zadnjo slovensko izdajo Puškinovega Jevgenija Onjegina (1987, 1994 in 1998) in italijansko izdajo romana Platonova Kotlovan (1993). Od leta 1994 urednik letnih zbornikov Slavica tergestina, ki izhajajo v sodelovanju treh univerz (Trst, Ljubljana, Konstanz; http://slavica-ter.org/). Zadnje publikacije: Razumevanje jezikov književnosti, Ljubljana: ZRC SAZU 2010; Verifiche. Preverjanja. Proverki, I-IV, Trst: EUT 2016.

Rosanna Bubola (1975) je igralka Italijanske drame Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, zaključila pa je tudi študij moderne književnosti na Filozofski fakulteti v Trstu z diplomskim delom o rovinjskem pesniku Ligiu Zaniniju. Za poezijo je dobila nagradi Pola poesia in Istria nobillissima, objavila pa je tudi vodnik po Krasu Vivere il carso (2004). Je avtorica besedil o Istri, njeni zgodovini in ljudskem izročilu, ki jih režira in uprizarja na sugestivnih mestih v naravi, da bi tudi tako v gledalcih zbudila strast do gledališča. Z gledališko pedagoginjo Ano Pelko od leta 2010 vodi gledališke tečaje za mlade ZIID Teatar, ki podirajo jezikovne meje in predsodke in pomagajo otrokom pri rasti v kreativnem in konstruktovnem okolju. Njeno vodilo je: »Življenje, kot tudi gledališče, je treba živeti v popolnosti, je neprekinjeni eksperiment, stalno iskanje samega sebe, svojih sposobnosti in mej, radovednost pa je stredstvo, ki ga ne sme nikoli zmanjkati.«

Ahmed Burić (1967, Sarajevo) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju bivše Jugoslavije, znan po duhovitih, pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko »Bog tranzicije« (2004), nato so sledile »Solze nafte in krvi« (2009) ter »Materni jezik« (2013).

Aljoša Curavić, rođen je u Umagu 1960. godine. Gimnaziju na talijanskom jeziku pohađao je u Kopru. Diplomirao je na Filozofskom fakultetu u Firenci. Curavić je jedan od najuglednijih talijanskih novinara u našoj regiji. Odgovorni je urednik talijanskog programa RTV-a Slovenija, Regionalnog centra Koper-Capodistria. Objavljuje poeziju i prozu. Kao pjesnik dobio je nagradu Istria nobilissima za zbirku Silenziario (2003.). Objavio je tri romana. "Sindrome da frontiera" (Firenca, 2003.); "A occhi spenti" (Rijeka, 2009.); "Istriagog" (Nardo’, 2013.). Prvi roman objavljen mu je i na hrvatskom jeziku u izdanju Kuće za pisce u Pazinu (2013.; dvojezično izdanje!) pod nazivom "Granični sindrom".

Daša Drndić (Zagreb, 1946. - Rijeka, 2018.) studirala je engleski jezik i književnost na Filološkom fakultetu u Beogradu, kao Fulbrightova stipendistica boravila je na Southern Illinois University, a potom i studirala na Case Western Reserve University. Radila je kao urednica u izdavačkoj kući "Vuk Karadžić" i urednica-dramaturginja na RTV Beograd. Doktorirala je na Sveučilištu u Rijeci gdje je na Odsjeku za anglistiku predavala modernu britansku književnost i kreativno pisanje. Objavila je romane: „Put do subote“ (1982.), „Kamen s neba“ (1984.), „Marija Częstohowska još uvijek roni suze ili Umiranje u Torontu“ (1997.), „Canzone di guerra“ (1998.), „Totenwande“ (2000.), „Doppelgänger“ (2002.), „Leica format“ (2003.), „Sonnenschein“ (2007.), „April u Berlinu“ (2009.), „Belladonna“ (2012.) i „EEG“ (2016.). Jedna je od najprevođenijih i najcjenjenijih hrvatskih spisateljica na anglosaksonskom, talijanskom, njemačkom, francuskom jezičnom području... Roman „Sonnenschein“ (u engleskom prijevodu: „Trieste“) dobitnik je nagrade Independent za najbolju stranu beletrističku knjigu po izboru čitatelja za 2013. godinu.

Študirala je filozofijo in primerjalno književnost, zdaj pa je samozaposlena na področju kulture. Med drugim je pisala gledališke kritike za časnik Večer, občasno deluje kot dramaturginja in prevajalka. Je ena od soustanoviteljic založbe VigeVageKnjige, kjer dela kot glavna urednica. Redno gostuje v tujini. Preberi besedilo predavanja Anje Golob You Gotta Fight for Your Right to Lie

Federica Marzi rođena je u Trstu 1974. godine, gdje je diplomirala i doktorirala talijanistiku na Filozofskom fakultetu. Njezine kratke priče i pripovijesti objavljivane su u raznim antologijama i časopisima, a 2015. godine dobila je nagradu Provincije Trst u sklopu Međunarodnog natječaja za žensko pismo, za priču o slovenskoj spisateljici Marici Nadlišek Bartol. Objavila je znanstvenu studiju "In terra straniera" (2014.) o književnosti talijanskih emigranata u Njemačkoj. Dobitnica je nagrade Lapis Histriae 2016.

Aljoša Pužar (Reka, 1974) je literarni zgodovinar, kulturolog in aktivist. Diplomiral je iz kroatistike na Filozofski fakulteti na Reki, kjer je tudi doktoriral. Drugi doktorat je pridobil na univerzi v Cardiffu. Predaval je na Filozofski fakulteti na Reki in Univerzi v Trstu, od 2007 do 2016 pa tudi na Korejski univerzi za tuje študije in univerzi Yonsei v Seulu. Trenutno predava kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Objavil je kulturološko-filološke knjige: Granice, granice (2007), U tamni vilajet: kulturalni studiji liminalnosti (2007) in potopisno knjigo Azaleje na putu: korejske sličice (2009). Področja njegovega zanimanja so manjšinske kulture, interkulturnost, tranzicija, vprašanje družbenega in biološkega spola, meje itd.

Francesca Rolandi je leta 2012 doktorirala na Univerzi v Torinu z disertacijo Con ventiquattromila baci. L'influenza della cultura di massa italiana in Jugoslavia (1955–1965), področja njenega raziskovanja so: migracijske študije, zgodovina južne Evrope, socialna in kulturna zgodovina južne Evrope. Raziskovalno je sodelovala z mnogimi evropskimi univerzami in predavala na številnih univerzah (Reka, Pulj, Ljubljana, Milan, Modena, Gradec), prevaja iz jezikov nekdanje Jugoslavije v italijanščino.

Ulderico Bernardi è nato a Oderzo (Treviso) nel 1937. Vive a Treviso.Ha conseguito la laurea in Economia e commercio nell'Università Ca' Foscari di Venezia e la laurea in Sociologia nell'Università di Trento.Già professore ordinario di sociologia dei processi culturali nell'Università Ca'Foscari di Venezia, dove è stato titolare di insegnamenti dall'a.a. 1979/80, tra cui per dieci anni di sociologia del turismo.Ha tenuto corsi nelle Università di Bergamo, IULM sede di Feltre, Milano Statale, Trieste e nell'Università di Scienze Gastronomiche di Colorno. I principali interessi di studio riguardano il rapporto tra persistenza culturale e mutamento sociale nei processi di sviluppo; le relazioni tra locale e globale; l'educazione all'interculturalità.
 Ha applicato le sue analisi al passaggio dalla società rurale alla società industriale; alle minoranze etniche e agli insediamenti collettivi dell'emigrazione italiana, con soggiorni di studio, corsi di lezioni e campagne di ricerca in Australia, nelle Americhe e in Europa.

Daša Drndić (Zagreb, 1946. - Rijeka, 2018.) studirala je engleski jezik i književnost na Filološkom fakultetu u Beogradu, kao Fulbrightova stipendistica boravila je na Southern Illinois University, a potom i studirala na Case Western Reserve University. Radila je kao urednica u izdavačkoj kući "Vuk Karadžić" i urednica-dramaturginja na RTV Beograd. Doktorirala je na Sveučilištu u Rijeci gdje je na Odsjeku za anglistiku predavala modernu britansku književnost i kreativno pisanje. Objavila je romane: „Put do subote“ (1982.), „Kamen s neba“ (1984.), „Marija Częstohowska još uvijek roni suze ili Umiranje u Torontu“ (1997.), „Canzone di guerra“ (1998.), „Totenwande“ (2000.), „Doppelgänger“ (2002.), „Leica format“ (2003.), „Sonnenschein“ (2007.), „April u Berlinu“ (2009.), „Belladonna“ (2012.) i „EEG“ (2016.). Jedna je od najprevođenijih i najcjenjenijih hrvatskih spisateljica na anglosaksonskom, talijanskom, njemačkom, francuskom jezičnom području... Roman „Sonnenschein“ (u engleskom prijevodu: „Trieste“) dobitnik je nagrade Independent za najbolju stranu beletrističku knjigu po izboru čitatelja za 2013. godinu.

Jani Kovačič (1953) je družbeno angažirani slovenski kantavtor, profesor filozofije na bežigrajski gimnaziji in pisec pesemskih in proznih literarnih besedil, ki so izšla v samostojnih knjigah Jazz (1989), Tretje oko, kratka zgodovina Slovencev v songih (1993), Poklic: mladost (2007), Knjiga (2009) in Socialitete ino štorjali (2012). Kovačičeva Knjiga (2009) pa je skoraj 400 strani obsežno delo, ki v treh poglavjih in najraznovrstnejših besedilih ali pisavi poustvarja in ustvarja temeljno besedilo  –  knjigo.  Vodi nas skozi Bajke o  izmišljenih bitjih in njihovih razbrzdanih nasladah, preko Kronike v verzih, ki dialoško razpravlja o dvomih in zagovorih božjega, do Brevirja, kjer srednjeveški sholar pripoveduje o izprijenosti  ...  tudi s pesemskimi vložki. Mare Cestnik je o njem zapisal: »Jani Kovačič je v Knjigi mojstrsko odprl celo vrsto ustvarjalnih registrov, saj je pretanjeno in natančno povzel in zgostil definirano občutenje bistev človeškega izvpraševanja ter civilizacijskih stalnic […] dokazal naravnost enciklopedično znanje na marsikaterem področju, na primer v slovanski mitologiji in profanem izrazoslovju, svojo razkošno domišljijo preslikal v predstavljive podobe, skozi vse to pa dokazal visoko pisateljsko pismenost, kakršno dosegajo le redki na prenatlačenem podiju slovenskih književnikov.«

Dragan Markovina (1981), zgodovinar in aktivist, je diplomiral na Hrvaških študijih zagrebške univerze na temo ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske) – temelji in politično delovanje. Tam je leta 2011 doktoriral z disertacijo Dalmacija v beneških reformskih projektih 18. stoletja. Znanstveni in publicistični interes izkazuje tudi za sodobno hrvaško in južnoslovansko zgodovino in kulturo spominjanja. Med njegovimi knjigami je posebej pomembna Povijest poraženih (Zgodovina poraženih) (2015), ki jo odlikuje sodobno razumevanje zgodovine in statusa italijanske in srbske manjšine na Hrvaškem, zaradi česar je izredno dobro sprejeta tudi v Istri. Vsaka njegova knjiga je usmerjena proti nacionalističnim in revizionističnim diskurzom v prostoru nekdanje Jugoslavije. Iz bibliografije: Između crvenog i crnog: Split i Mostar u kulturi sjećanja (Med rdečim in črnim: Split in Mostar v kulturi spomina) (2014), Tišina poraženog grada (Tišina poraženega mesta) (2015), Jugoslavenstvo poslije svega (Jugoslovanstvo po vsem) (2015).

Marija Mitrović je redna profesorica slavistike v pokoju. Šolana je v Beogradu in Ljubljani. Do leta 1993 je poučevala slovensko književnost v Beogradu, kjer je (leta 1988) dosegla naziv rednega profesorja. Ko je leta 1993. zmagala na razpisu za izrednega profesorja slavistike v Italiji se je preselila v Trst, kjer je poučevala najprej na Visoki šoli za prevajalce in tolmače, od leta 2001, ko je dosegla naziv italijanskega rednega profesorja pa na Humanistični fakulteti Tržaške univerze. Raziskovalni interes prof. Mitrović je bil usmerjen najprej na zgodovino literature bližnjih, in vendarle različnih literatur (slovenske, hrvaške, srbske). Bila je med ustanovitelji in eden urednikov znanstvene revije Književna istorija (1968-1991), objavila je zgodovino slovenske književnosti, najprej v srbščini (Pregled slovenačke književnosti, 1995. p.387) in potem predelano tudi v nemščini (Geschichte der slowenischen Literatur, Klagenfurt, 2001, p. 617). Prevajala je iz sloveščine v srbohrvaščino, v bibliografiji prevedov ima kar 20 knjig, med drugim tudi zbirke sodobnih pesnikov (Kocbek, Zajc, Taufer…). Med slovenskimi pisatelji je največ pozornosti posvetila Cankarju (Ivan Cankar in kritika, Koper 1976).V zadnjem desetletju jo razen tehnično-literarnih zanima predvsem kulturalna, antropološka in komparatistična problematika.  Ukvarja se s podobo Trsta v srbski književnosti (Sul mare brillavano vasti silenzi, 2004), kakor tudi s sledmi srbske kulture v Trstu: Svetlost i senke. Kultura Srba u Trstu (Beograd, 2007), in Cultura serba a Trieste (Lecce, 2009). Skupaj z Bojanom Mitrovićem je objavila tudi: Storia della cultura e della letteratura serba  (Argo, Lecce 2015).

Kristian Novak (1979), pisatelj, germanist in kroatist, se je rodil v mestu Baden-Baden, odraščal pa je v Medžimurju. Doktoriral je iz jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Zaposlen je na Filozofski fakulteti Univerze na Reki. Ukvarja se z zgodovinsko sociolingvistiko, večjezičnostjo in nacionalno identiteto. Leta 2012 je objavil znanstveno monografijo Višejezičnost i kolektivni identiteti iliraca (Večjezičnost in kolektivne identitete ilircev). V obdobju 1996–2009 je kot član hrvaške karate reprezentance osvojil več evropskih in svetovnih medalj (kot posameznik in kot član moštva), celo zlato in srebrno medaljo na svetovnem in evropskem prvenstvu! Prvi roman Obješeni (Obešeni) je objavil leta 2005, priznanje literarne javnosti pa je dosegel šele z romanom Črna mati zemla (2013), za katerega je dobil nagrado T-portala za najboljši roman leta, časopis Večernji list pa je delo uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdesetih let. Literarna kritika ima ta roman za eno najpomembnejših del sodobne hrvaške književnosti. Roman ima celó svojo spletno stran: www.crnamatizemla.com. Preveden je že v slovenščino in madžarščino, trenutno pa je v pripravi tudi filmska adaptacija romana v hrvaško-slovenski koprodukciji. Film bo režiral nagrajeni slovenski režiser Rok Biček.

Svetlana Slapšak, antropologinja. Rođena je u Beogradu, gdje je i diplomirala i doktorirala na Odjelu za antičke studije Filozofskog fakulteta. Bila je donedavno redovna profesorica antropologije antičkih svjetova i antropologije spolova, te dekanica na ISH – Fakultetu za postdiplomski humanistički studij u Ljubljani. Svetlana Slapšak znanstvenica je svjetskog formata: kao predavačica gostovala je u brojnim akademskim sredinama – između ostalog, u Amsterdamu, Bernu, Londonu, New Orleansu, Pragu, Parizu, Rigi i Torontu. Autorica je više od pedeset knjiga i brojnih studija i eseja u kojima se kritički osvrće na aktualna društvena pitanja. Zajedno sa svojim suprugom Božidarom Slapšakom bila je 1983. godine pobornica peticije protiv smrtne kazne, a s pokretom 1000 žena za mir bila je nominirana za Nobelovu nagradu za mir. Iz njezinog bogatog opusa izdvajamo: "Ženske ikone XX veka" (2001.), "Ženske ikone antičkog sveta" (2006.), "Mala crna haljina: eseji o antropologiji i feminizmu" (2007.), "Antička miturgija: žene" (2013.) i "Leteći pilav: antropološki ogledi o hrani" (2014.).

Mile Stojić (1955) je bosansko-hercegovski pesnik, publicist in prevajalec. Študij slavistike je zaključil na Univerzi v Sarajevu, zatem pa je kot literarni kritik pisal za številne jugoslovanske časopise. Med letoma 1989 in 1992 je bil tudi glavni urednik časopisa Odjek v Sarajevu. Leta 1992 je zapustil Sarajevo in bil najprej zaposlen kot urednik političnega glasila Tjednik v Zagrebu, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi predaval južnoslovansko književnost. Danes ponovno živi in ustvarja v Sarajevu. Stojićevo poezijo zaznamujeta nostalgija in politična angažiranost. Objavil je več kot deset knjig, med njimi so: Glasovi sarajevske noći (1992), ki so v celoti zgoreli v sarajevski tiskarni, Prognane elegije (1992) in Prozor, riječ, bosanski alfabet (2000). Njegova dela so prevedena v več kot dvajset svetovnih jezikov. Je sopodpisnik odprtega pisma petih bosansko-hercegovskih in hrvaških intelektualcev, ki je bilo 6. januarja 1992 poslano predsedniku Hrvaške Franju Tuđmanu kot »odgovornemu za politično uničenje BiH«. S svojim ostrim jezikom komentira dnevne dogodke v medijih na prostoru nekdanje Jugoslavije. Muharem Bazdulj je v Danih zapisal: »Prevladujoča občutka v njegovi liriki sta obžalovanje in nostalgija […] V svojih najboljših pesmih spretno prepleta poezijo in svojevrsten angažma.«

Dušan Šarotar (1968) je pisatelj, pesnik, scenarist in publicist, izjemen pripovedovalec, doma iz Murske Sobote. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral sociologijo in filozofijo. Od leta 1999 je objavil štiri romane: Potapljanje na dah (1999), Nočitev z zajtrkom (2003), Biljard v Dobrayu (2007) in Panorama (2014), dve zbirki kratkih zgodb: Mrtvi kot (2002) in Nostalgija (2010) ter tri pesniške zbirke: Krajina v molu (2006), Hiša mojega sina (2008) in skupaj s Ferijem Lainščkom Občutek za veter (2004). Za nacionalno televizijo je napisal več scenarijev za dokumentarne filme, med njimi za portrete o literatih Milanu Deklevi, Gregorju Strniši, Matetu Dolencu in kiparju Stanetu Jarmu, sodeloval je pri dokumentarcu Martina Turka Doberdob. Pri založbi Franc-Franc je pred kratkim izšla njegova najnovejša dvojezična knjiga v slovenščini in jeziku porabskih Slovencev Ostani z mano, duša moja (2011), kmalu za njo pa še zbirka esejev Ne morje ne zemlja (2012). Je občutljivi zapisovalec spomina, žalosti in človekove duše, v svojem opusu je oživil spomin na murskosoboške Jude in pisal o evropskih razseljencih in iskalcih novega doma. O srečanju z današnjimi begunci je za Primorske novice povedal: »Česar sami nočemo izgubiti, ne smemo vzeti drugim.«

Widad Tamimi, književnica. Rođena je u Milanu. Kći je palestinskog izbjeglice, koji je napustio zemlju 1967. godine tijekom izraelske okupacije, i žene židovskog porijekla, čija je obitelj pobjegla u New York tijekom Drugog svjetskog rata. Odrasla je u Italiji. Trenutno živi u Ljubljani s mužem i dvoje djece i radi u izbjegličkim kampovima u sklopu programa "Restoring Family Link" slovenskog Crvenog križa. Objavila je svoj prvi roman "ll caffè delle donne" (Mondadori) 2012. godine. Piše kratke priče za najznačajnije dnevne slovenske novine "Delo". Ove je godine kod istog nakladnika objavila roman "Le rose del vento".

László Végel, mađarski je prozni i dramski pisac, esejist i kritičar, rođen u vojvođanskom Srbobranu (mađarski Szenttamás). Osamdesetih godina bio je dramaturg Televizije Novi Sad. Početkom devedesetih dobio je otkaz na televiziji; postaje koordinator novosadske kancelarije Sorosovog Fonda za otvoreno društvo. Od 2002. godine živi od književnog rada. Još je 1970. godine veliki novosadski književnik Aleksandar Tišma prijevodom Végelova prvog romana "Memoari jednog makroa" privukao pozornost šire jugoslavenske javnosti na važnost književnog djelovanja Lászla Végela, koji je tada imao status glasnogovornika generacijskih, šezdesetosmaških etičkih dvojbi. Taj je roman prvi dio veće romaneskne cjeline pod nazivom "Novosadska trilogija" (1993.), koja se smatra središnjim dijelom Végelova književnog opusa i ukazuje na njegovu tematsku zaokupljenost Novim Sadom, gradom koga u nekim svojim kasnijim esejima uspoređuje s Trstom, pesimistički ukazujući na izumiranje građanske tolerancije. Végelova međunarodna književna reputacija izgrađena je na bespoštednoj esejistici i potresnim dnevničkim zapisima u kojima kao „manjinac“ bilježi propadanje srpskog društva devedesetih. Takav tip pisanja vrhuni u knjizi "Exterritorium" (objavljena u Mađarskoj 2000. godine; Végel je za nju dobio mađarsku Nagradu za knjigu godine). Od novijih Végelovih knjiga izdvajamo roman "Neoplanta ili Obećana zemlja" (2014.), u kojem otkriva naličje „multikulturalnosti“ Novoga Sada. Végel je dobitnik cijelog niza nagrada, među kojima izdvajamo Zlatnu povelju predsjednika Republike Mađarske za cjelokupni književni rad (2000.).

Dragan Markovina (1981), zgodovinar in aktivist, je diplomiral na Hrvaških študijih zagrebške univerze na temo ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske) – temelji in politično delovanje. Tam je leta 2011 doktoriral z disertacijo Dalmacija v beneških reformskih projektih 18. stoletja. Znanstveni in publicistični interes izkazuje tudi za sodobno hrvaško in južnoslovansko zgodovino in kulturo spominjanja. Med njegovimi knjigami je posebej pomembna Povijest poraženih (Zgodovina poraženih) (2015), ki jo odlikuje sodobno razumevanje zgodovine in statusa italijanske in srbske manjšine na Hrvaškem, zaradi česar je izredno dobro sprejeta tudi v Istri. Vsaka njegova knjiga je usmerjena proti nacionalističnim in revizionističnim diskurzom v prostoru nekdanje Jugoslavije. Iz bibliografije: Između crvenog i crnog: Split i Mostar u kulturi sjećanja (Med rdečim in črnim: Split in Mostar v kulturi spomina) (2014), Tišina poraženog grada (Tišina poraženega mesta) (2015), Jugoslavenstvo poslije svega (Jugoslovanstvo po vsem) (2015).

Katja Perat, angažirana pjesnikinja i književna kritičarka. Diplomirala je filozofiju i komparativnu književnost na Filozofskom fakultetu u Ljubljani. Njezine zbirke poezije veliki su događaj suvremene slovenske književnosti: za prvu zbirku Najboljši su padli (2011.), dobila je nagradu slovenske književne kritike Kritiško sito za knjigu godine, a druga zbirka Davek na dodano vrednost (2014.) ušla je u finale iste nagrade. Uvrštena je u antologiju slovenske poezije znakovitog naslova: 75 pesmi od Dekleve do Peratove. Književnu kritiku piše za Air Beletrinu i Poglede.

Enzo Santese, likovni kritičar, pjesnik i pisac, piše i sudjeluje u radu mnogih novina i časopisa iz umjetnosti, književnosti i kazališta. Organizator je raznih kulturnih događanja i voditelj Festivala poezije. Piše već niz godina tekstove za kazalište, radio i televiziju. Član je talijanskog ogranka Association Internationale des Critiques d’Art, te je utemeljitelj i urednik časopisa za suvremenu umjetnost Check Point.  Za četrdeset godina svog književnog stvaralaštva objavio je više od deset zbirki poezije.

Mario Steffè, predsjednik Zajednice Talijana „Santorio Santorio“ u Kopru. Prvobitno je studirao pri DAMS-u (studij za umjetnost, glazbu i scenski nastup) u Bologni, a potom na Sveučilištu u Trstu gdje je upisao magistarski studij književnosti. Nakon prvog zaposlenja na radnom mjestu referenta za Odsjek talijanistikepri Središnjoj knjižnici Srečka Vilhara u Kopru, od 1995. radi kao koordinator kulturnog programa  za Zajednicu Talijana u Kopru. Objavio je brojne priloge u stručnim i specijaliziranim časopisima, kao predstavnik Talijanske nacionalne zajednice surađivao je  u razvoju nacionalnog programa za kulturu Republike Slovenije, te je bio član Slovenskog vijeća za kulturu gdje je obnašao dužnost predstavnika Talijanske nacionalne zajednice.

Marcel Štefančič jr, filmski kritičar, televizijski voditelj i publicist (Mladina, Global). Magistrirao je filozofiju na Filozofskom fakultetu u Ljubljani. Jedan od najproduktivnijih i najlucidnijih slovenskih esejista. Napisao je preko šezdeset knjiga o filmu, književnosti, pop-kulturi i aktualnim društveno-političkim događajima. Štefančič je vrhunski amerikanolog, njegova monumentalna, dvotomna knjiga Zadnji film: o vzponu in propadu novega Hollywooda (2007) nezaobilazna je filmološka referenca. Jednako je epohalna i njegova  knjiga o slovenskom filmu u socijalizmu Maškerada (2013). Svoje najbolje eseje o sociokulturološkim fenomenima XX. stoljeća ukoričio je u knjizi  Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (Zašto život zaslužuje da ga izgubimo, 2012). Štefančič u toj knjizi originalno, s puno ironije, piše o  Amy Winehouse, Romanu Polanskom, Hunteru S. Thompsonu, Simone de Beauvoir, J. D. Salingeru, Normanu Maileru... i otvoreno polemizira s invazivnim amerikanizmom.

Dinko Telećan, književnik i prevoditelj. Diplomirao je filozofiju i anglistiku na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Objavio je četiri zbirke pjesama, filozofsku knjigu Sloboda i vrijeme (Jesenski i Turk, Zagreb, 2003), putopis iz Indije i Pakistana Lotos, prah i mak (Jesenski i Turk, Zagreb, 2008), zbirku eseja pod naslovom Pustinja i drugi ne-vremeni ogledi (Sysprint, Zagreb, 2009) te roman Dezerter (Algoritam, Zagreb, 2013). Prevodi književna i teorijska djela s engleskog i španjolskog jezika: preveo je preko 50 naslova. Za prijevod Frazerove Zlatne grane nagrađen je 2003. godišnjom nagradom Društva hrvatskih književnih prevodilaca. Godine 2013. dodijeljena mu je u Rumunjskoj Europska nagrada za poeziju.

Christian Eccher rođen je u Baselu (Švicarska) 1977. godine. U Rimu je diplomirao Talijansku suvremenu književnost i stekao titulu doktora filologije, lingvistike i književnosti. Zaposlio se na Filozofskom fakultetu u Novom Sadu kao lektor talijanskog jezika. Od 2010. docent je Talijanske kulture na istom fakultetu. Osim predavanja i književne kritike, Christian Eccher bavi se i novinarstvom te surađuje sa srpskim, hrvatskim i talijanskim časopisima. Napisao je brojne članke o kazalištu i geopolitici, s posebnim naglaskom na pogranična područja. Objavio je knjigu La letteratura degli italiani d'Istria e di Fiume dal 1945 a oggi (EDIT, Rijeka, 2012). U njoj autor govori o Istri kao o multietničkom laboratoriju koji je Italiji potpuno nepoznat. Eccher istražuje radove tri generacije talijanskih pisaca iz Istre i Kvarnera i daje kratak povijesni presjek.

Uršula Lipovec Čebron rođena je u Kopru 1975. godine. Diplomirala je na Fakultetu za društvene  znanosti u Ljubljani s temom Mitološka bića u slovenskoj Istri. Od 2001. godine zaposlena je kao asistent stažist na Odjelu za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakulteta u Ljubljani.  Godine 2003. magistrirala je s temom Tradicionalni iscjelitelji i duhovni posrednici u Istri u kojoj istražuje odnose između službene, narodne i alternativne medicine sa stajališta medicinske antropologije. S Jelkom Zora uredila je knjigu Priče izbrisanih (Zgodbe izbrisanih prebivalcev Sanje, Ljubljana, 2011), koja sadrži 27 životnih priča „izbrisanih“. Doktorirala je 2011. godine na istu temu s radom "Izbrisani" bez zdravstvenog osiguranja. Članica je Centra američkih studija Circolo Amerindiano u Perugi i talijanskog društva medicinskih antropologa SIAM.

Nataša Petrinjak rođena je u Zagrebu 1965. godine. Nataša Petrinjak rođena je u Zagrebu 1965. godine. Kao novinarka pojavljuje se u medijima od 1989. godine. Kao društvenu kritičarku zanimaju je različite teme: politika u najširem smislu - odnosi moći, pozicija žene u društvu, reproduktivna prava, seksualnost, patrijarhalni obrasci tranzitnih društava, pitanje sloboda i manipulacija istima... Njezin aktivistički novinarski put ostavio je traga u Danasu, Republici, Jutarnjem listu, Novostima, sve do Zareza. Izbor njezine publicistike pod nazivom U sredini u množini objavljen je u izdanju riječkog ICR-a 2011. Od samog početka priključuje se timu Instituta Otvoreno društvo – Hrvatska gdje je bila direktoricom programa nakladništva i časopisa, višegodišnja je suradnica Centra za ženske studije u Zagrebu, te niza kulturnih i aktivističkih projekata. Nataša Petrinjak bila je članica žirija Lapis Histriae. Magistrirala je kulturologiju na Filozofskom fakultetu u Rijeci. Bila je glasnogovornica Ministarstva kulture Republike Hrvatske.